Žafran je ena najbolj dragih začimb, ki jo pridobivamo iz brazd žafrana (Crocus sativus). Brazde žafrana v obliki šivov tehtajo le po 10 miligramov vsak, na cvetu pa so le tri brazde. Zato se ocenjuje, da je za kilogram žafranove surovine potrebnih približno 150-200.000 cvetov. Poleg tega je vsak žafran ročno nabran, ravno tako se brazde cveta ročno odstranijo. Po nabiranju se brazde žafrana posušijo, pri segrevanju in sušenju pa spremenijo barvo iz svetlo oranžne v temno rdečo.
Začimba izvira iz Irana, Turčije, Grčije in Španije, vendar je Iran danes glavni proizvajalec te začimbe na svetu, saj predstavlja 90 % njene proizvodnje.
Ime žafran izhaja iz arabske besede a'far, ki pomeni rumen. Žafran jedi obarva v živahno rumeno. V evropskih jezikih ime žafran izhaja iz latinščine, kjer se imenuje safranum.
Eksotični žafran so poznali in uporabljali že v starem Egiptu, Asiriji in Perziji, od tam pa je prišel v Grčijo in staro rimsko cesarstvo. V antiki so ga uporabljali v ljudskem zdravilstvu, parfumeriji, za barvanje tkanin ali dišeče kopeli ter seveda za aromatiziranje hrane in pijače.
Žafran je poznan že več kot tri tisoč let, omenjajo ga v starih egipčanskih, mezopotamskih in kitajskih medicinskih besedilih, zaradi njegovih edinstvenih lastnosti pa ga preučujejo tudi v sodobnih kliničnih raziskavah. Žafran vsebuje karotenoide, ki jedem dodajo svetlo rumeno barvo; vsebuje pa tudi nekaj vitaminov in magnezija. Žafran za dodajanje okusa jedem uporabljajo že od antičnih časov, uporabljajo pa ga tudi v medicini in parfumeriji.
